Povzetek javne razprave o dodatnih pooblastilih represivnim organom

Rapravo je organizirala civilno-družbena pobuda Skupina za varnost državljanov v sodelovanju s Piratsko stranko in Solidarnostjo.

Ljubljana, 1. februar 2017

Razpravljalci na razpravi so bili dr. Neža Kogovšek Šalamon z Mirovnega inštituta, mag. Andrej Tomšič, namestnik informacijske pooblaščenke, doc. dr. Miroslav Žaberl s Fakultete za varnostne vede Maribor ter mag. Lado Bradač, generalni direktor direktorata  za policijo in druge varnostne naloge. Razpravo je moderirala Kristina Božič.

Razprava je pokazala intelektualno stanje trenutnega javnega diskurza o vprašanjih varnosti in človekovih pravic v Sloveniji. Po eni strani sta namestnik informacijske pooblaščenke ter direktorica Mirovnega inštituta opozarjala na pomanjkljivo analizo stanja ter možnih dejavnikov tveganja pri uvedbi dodatnih pooblastil. »Pripravljene analize se berejo kot reklame,« sta dejala. Vztrajala sta pri potrebi po temeljiti in strokovni analizi, ki bo vključevala tudi potencialne nevarnosti ter dejavnike tveganja ter poudarjala nujno upoštevanje problema človekovih pravic pri dodeljevanju novih pooblastil.

Zaskrbljen je bil tudi dr. Žaberl, strokovnjak za policijska pooblastila, ki je željo policije po več pooblastilih označil za legitimno, saj so policisti ves čas pod pritiskom učinkovitosti, po drugi strani pa opozoril, da je nov zakon izrazito represiven. Po drugi strani pa je mag. Bradač odgovarjal z govorom o spremenjenih varnostnih okoliščinah, migracijah in mednarodnem kriminalu – terorizmu, problem človekovih pravic in množičnega nadzora pa dosledno ignoriral.

Mag. Tomšič, namestnik informacijske pooblaščenke je razložil, zakaj s pripravljalci zakona še niso dosegli dogovora: »Zakaj ne pridemo do dogovora? Zakaj ne naredite ocene? Ker bi se mogoče pokazalo, da zadeva ni učinkovita. Dvajset strani analize o brezpilotnikih so reklame, samo pol strani govori o dejanskih učinkih. Lahko pridemo skupaj, če naredite te analize. Analizirat tveganje. Če tveganja niste niti zaznali, kako lahko govorimo o varovalkah? Iščemo tehnologijo, ki bo rešila vse naše težave. To se ne bi smelo dogajati.«

Mag. Bradač pa mu je odvrnil: »Sedemkrat smo se usklajevali in še vedno nismo prišli do dogovora. Morate razumeti, da bomo preprosto presekali.« To je nevarna trditev, ki zveni avtokratsko in nikakor ne demokratično. Ruši intelektualno raven razprave, saj iz debate vztrajno izloča problem človekovih pravic kot nepomembnih, pa tudi načelo stvarnosti. Večkrat je namreč ponovil, da so analize dobre, namestniku informacijske pooblaščenke pa užaljeno oponašal: »Slišal sem, da niso vredne papirja, na katerem so napisane. Ampak dobro, tudi to je treba sprejet.«

Dr. Neža Kogovšek Šalamon je opozarjala, da očitna enostranskost pripravljalcev zakona škodi legitimnosti policije in Ministrstva za notranje zadeve. »Predlog predpisa je uradni dokument, napisan mora biti tako, kot se spodobi za demokratično družbo, ne tako, kot se spodobi za avtokratsko družbo,« je opozarjala dr. Neža Kogovšek Šalamon. Vztrajno zavračanje soočenega dejstva, da so analize enostranske in da pomembnega dela stvarnosti preprosto ne upoštevajo ter vztrajno zatrjevanje, da so analize dobre, nevarno spominja na avtokratski trend »post-truth« oziroma post-resnice, ki ga je ponovno obudil Donald Trump, očitno pa se ga poslužuje tudi evropski establišment.

Dr. Neža Kogovšek Šalamon je opozorila, da zakon v predlagani obliki pet ali deset let nazaj nikakor ne bi bil sprejet. »Zlili so se vsi elementi, ki omogočajo, da določene stvari gredo skozi, ki v preteklosti ne bi šle. Dogaja se referenčnost: ker smo sprejeli to, lahko tudi to. Trend je jasen,« je dejala.

Namestnik informacijske pooblaščenke mag. Tomšič je opozarjal na problematičnost novih tehnologij pri problemu pravice do zasebnosti: »Gre za tehnološka sredstva, ki omogočajo množični nadzor. Treba je reči bobu bob. Že po sami definiciji posegajo v pravice vsakega od nas. Če želimo to dopustiti policiji, se želimo prepričati, da je to dejansko nujno, da je učinkovito. Hočemo temeljite ocene učinkov, ne samo koristi, tudi negativnih vidikov. Tega nismo videli in to zelo pogrešamo.«

Mag. Bradač je na ta opozorila odgovoril s premikom debate na povsem drugo raven: »Tehnologija gre pač naprej. Včasih so se žandarji vozili na kolesih, upam, da ne pričakujete, da se bo še naprej.«

Mag. Tomšič je vztrajno, a brez učinka na sogovornika, nadaljeval: »Potrebovali bomo še dvajset let, da se zavemo, kaj se dogaja. Če o nekomu vse vem, lahko z njim počnem, kar hočem. Če te informacije daješ represivnemu organu, potem je ta moč toliko večja. Podatki v rokah represivnega organa so največja nevarnost.«

Ali so dodatna pooblastila odgovor na spremenjeno varnostno situacijo, grožnjo terorizma (ki nikakor ni nov pojav) ter potrebna posodobitev policijskega dela, kot je problematiko uokvirjal g. Bradač? Kako legitimno je njegovo uokvirjanje ob dejstvu, da je v razpravi (srhljivo spominjajoč na metodologijo »post-truth«) vztrajno zavračal stališča, opozorila in vzpodbude k celoviti analizi namestnika informacijske pooblaščenke ter direktorice Mirovnega inštituta?

Dr. Neža Kogovšek Šalamon trdi, da kontekstualizacija problematike kot odgovor na varnostna vprašanja ter posodobitev policijskega dela, ni pravilno in je zavajajoče. Opozarja na nevaren trend, ki ga je moč zaznati v takšni kontekstualizaciji: »Ta dva predpisa (Zakon o občinskem redarstvu in Zakon o nalogah in pooblastilih policije) sta del širšega paketa. Poleg teh dveh predpisov, sta v paketu še vsaj Zakon o nadzoru državne meje in Zakon o tujcih. Gre za krepitev represije, krepijo pa se tudi elementi policijske države. To ni zraslo na mojem zeljniku ali na zeljniku civilne družbe, to je zraslo na zeljniku nekaterih državnih uradnikov, ki poznajo področje človekovih pravic. Če to rečejo oni, potem to kaže na to, da je zaskrbljenost upravičena.«

Tudi dr. Žaberl je nakazal na širši kontekst trenda, ki smo mu priča: »Smo upravičeno zaskrbljeni glede na negativne izkušnje kot so Guantánamo (zloglasni ameriški zapor, ki krši mednarodne konvencije o človekovih pravicah, kjer se uporablja mučenje, op.), Patriot act v ZDA (zloglasen Domoljubni zakon, ki ureja boj proti terorizmu in »državnim sovražnikom«, izrazito ideološkim konstruktom, op.).«

Na razpravi se nam je uspelo dotakniti tudi resničnih vzrokov za prestrašenost ljudi in načet občutek varnosti, na katerega naj bi odgovarjali novelirani zakoni. Dr. Neža Kogovšek Šalamon je opozorila: »Dejstvo je, da je ljudi v Sloveniji strah iz socialno-ekonomskih razlogov. Slovenija je varna država. Begunci in migranti niso osnovna grožnja Slovencu. Osnovna nevarnost je ekonomska ne-varnost, socialna ne-varnost. Ljudje, ki se počutijo ekonomsko ne-varni, so bolj dovzetni za realne, namišljene in namensko potencirane grožnje. Ljudem, ki se počutijo ekonomsko ne-varno, se ne ponudi rešitve, ampak se jim vsili strah pred tujci. To je napačen odgovor na identificiran problem. Ljudje se bodo še vedno počutili ne-varne, ker se na njihov problem ne odgovarja ustrezno. V Sloveniji se revščina stopnjuje bolj kot v drugih državah. Potrebno se je zavedati širših procesov. V družbi, kjer se stopnjuje pomanjkanje, se krepi policijska država – to res ni optimistično.«

Ali je moč ustaviti demagoško, »post-truth« politiko, ki se je razpasla po svetu? Ali je moč vzpostaviti vladavino prava, argumenta, stvarnosti, dialoga? Odgovor leži v psihologiji človeških množic: ali bodo prepoznale avtokratske težnje in se izognile njihovim čustvenim manipulacijam ali pa jim bodo podlegle. In znova zaplule v morje krvi.